Veliko senovskih delavcev je bilo pred zaposlitvijo na Senovem zaposlenih v drugih slovenskih premogovnikih in tudi v tujini.

Tam so videli, da imajo tako rudarji kot premogarji in fužinarji svoje uniforme in zastave, ki dajejo ob posebnih priložnostih tudi zunanjo veljavo njihovemu stanu. Morda je željo po takem lastnem društvu spodbudil tudi obisk stanovskih tovarišev iz Westfalije.

Maja 1922 je namreč prišla v Rajhenburg s posebnim vlakom iz Westfalije skupina 450 Slovencev – pretežno premogarjev – in obiskala tudi Senovo. Senovskim stanovskim tovarišem so v dar prinesli kip svete Barbare, zaščitnice rudarjev in premogarjev. Na kipu, ki je visok 130 cm, je napis: »Romanje Slovencev iz Nemčije v Rajhenburg leta 1922«.

Kip so postavili v stranski oltar cerkve sv. Janeza na Cesti in tam je ostal vse do leta 1977., ko so cerkev sv. Janeza začeli rušiti. Po umiku iz cerkve so kip sv. Barbare prenesli v novozgrajeno župnišče, kjer je ostal do 3. 10. 1999, ko so ga slovesno prepeljali v novozgrajeno kapelico sv. Barbare na Reštanju.

Na pomlad 1923 že zasledimo prve podatke o poizkusu ustanovitve takega stanovskega društva. V časopisu Slovenec je bil 20. 7. 1923 objavljen članek, da so premogarji v župniji Koprivnica, kamor je takrat spadal tudi Reštanj, ustanovili prvo delavsko podporno društvo sv. Barbare. Pravila društva so podobna pravilom slovenskih društev sv. Barbare v Nemčiji. V kratkem naj bi bil ustanovni občni zbor. V pripravljalnem odboru so bili:
Jožef Zaharija – predsednik,
Martin Pečnik – tajnik,
Andrej Hajdenik – blagajnik.

Priglašenih naj bi bilo že nad sto članov. Društvo si je nameravalo kupiti društevno zastavo in prositi dobra srca, ki bi hotela v ta namen kaj prispevati, naj pošljejo darove na župni urad v Koprivnici na Štajerskem.

Kakšna je bila nadaljnja usoda tega poizkusa, ni znano. Verjetno so težave, ki jih je kmalu za tem prinesla velika stavka, onemogočile, da bi društvo tudi zares zaživelo.

Želja delavcev po delovanju v svojih društvih je dobila trdnejšo oporo, ko je bil leta 1925 na Senovem zgrajen Delavski dom.

V njem so bili tudi prostori za društvene dejavnosti, zato se je vanje takoj vselilo društvo Svoboda s svojo knjižnico. Glasbeno sobo pa so zasedli člani tamburaške glasbene skupine, ki jo je ustanovil navdušeni delavski glasbenik Alojz Kralj.

Prvi uspehi s tamburaškim zborom so med delavci spet zbudili želje po godbi na pihala. Želeli so, da bi jih godba spremljala na vseh javnih prireditvah, prirejala samostojne koncerte, igrala na prosvetnih večerih, ob stanovskih praznikih in novem letu. Ob smrti pa naj bi godba spremljala stanovske tovariše na njihovi zadnji poti.

Ob pomoči rudniškega ravnatelja, inž. Alojza Kolke, in generalne direkcije Trboveljske premogokopne družbe je godba v jeseni 1928. leta dobila 28 inštrumentov in začela vaditi. Prvi javni nastop je bil namenjen ravnatelju Alojzu Kolki v zahvalo za pomoč pri ustanovitvi.

Godba je v naslednjih letih pridobila še zunanje znake: kape, bele poletne uniforme, slavnostne uniforme in zastavo.

Razvitje stanovske zastave so delavci predvideli za svoj praznik na dan sv. Barbare 1940. Da bi bilo vse čimbolj slovesno, so si Senovčani od Trboveljčanov sposodili tudi dve rudarski palici in tri podložne kože.

Razvitje zastave 5.12. 1940 je bilo velik dogodek za vso dolino. Cerkvica sv. Janeza, kjer je bila blagoslovitev zastave, je bila premajhna, da bi sprejela vse, ki so hoteli biti zraven.

Veselje, da imajo po 20-letnem čakanju vse, kar je potrebno za društveno predstavitev, je bilo kratkotrajno. Prišli so vojni dnevi in okupacija. Zastavo, ki je bila sicer stanovska, so morali skriti zaradi slovenskih napisov. Kdo je to storil in kam je med vojno izginila, se pozneje ni dalo ugotoviti.

Gledališka dejavnost je pred vojno obstajala nekako v senci godbe. Jože Golob, najstarejši še živeči senovski amaterski igralec, se spominja, da so v letu 1927 odigrali komedijo Fernando, 1929. ljudsko igro Divji lovec. Imeli so vsaj tri predstave. Na nastop so se pripravljali ločeno moški in ženske. Ko so besedilo že dobro poznali, so začeli s skupnimi vajami.

Pri predstavitvi ljubiteljske gledališke dejavnosti se lahko opremo le na brestaniško šolsko kroniko. Ker so brestaniško šolo do leta 1923 obiskovali tudi Senovčani, je mogoče nekatere vloge v predstavah pripisati tudi Senovčanom. Po pripovedovanju g. Seherja so bili Senovčani celo med glavnimi pri pripravah in uprizarjanju dramskih del.

V brestaniški kroniki lahko preberemo, da so že 9. 8. 1903 pripravili javno predstavo, ki so jo izvedli domačini v slovenskem jeziku. Ker trg takrat še ni premogel dvorane, so prireditev pripravili kar pred hišo Unschuld (restavracija Zemljak). Uprizorili so dve deli: Eno uro doktor in Pravica se je izkazala.

V Brestanici so dobili dvorano z odrom 1912. leta v takratnem Slomškovem domu (danes kino dvorana). Takoj so se preizkusili v igranju odrskih del: Naša kri in Domen.

Med 1.svetovno vojno je tovrstna dejavnost zamrla, po njej pa spet zaživela. Uprizorili so igre:
– Divji lovec,
– Občinski tepček,
– Razvalina življenja,
– Kraljičina z mrtvim srcem,
– A njega ni,
– Zakleti grad,
– Dva para se ženita,
– Mlada Breda,
– Živa pokopana,
– Deseti brat,
– Slehernik,
– Črna žena,
– Plemeniti Teharčan.

S pridobitvijo dvorane se je začelo odvijati redno kulturno in družabno življenje krajanov, predvsem tistih, ki so se včlanili v krščanskem izobraževalnem društvu, ustanovljenem 8.12.1909. Društvo je imelo več odsekov. Že od 1910 je obstajal telovadni odsek OREL, poleg njega pa so delovali še dramski in kasneje pevski odsek.

Razumljivo, da sta bila vpliv in cenzura vodilnih strankarjev pri izbiri programov očitna, vendar druge možnosti ni bilo, ker je bila tu na razpolago dvorana, denar, možnost vadbe in posebne ugodnosti. V to društvo se je vključevala predvsem vaška mladina (Senovčani!) in manj mladina iz samega trga.

Glede na to, da se je število zaposlenih pri premogovniku Senovo večalo, se je sčasoma pevska aktivnost prenesla v senovsko društvo PROBUDA. Obsežna pevska dejavnost (spevoigre, operete) se je nadaljevala še po 2. svetovni vojni.

Obstajala pa je tudi liberalno demokratska stranka, v katero so se vključevali predvsem obrtniki, učiteljstvo in ostali napredni krajani. Ti so ustanovili svoje društvo SOKOL, ki je poleg telovadne sekcije imelo še dramsko, manj pa je gojilo petje.

Sodelovanje med društvi ni bilo ravno zgledno, ni pa bilo sovražno ali razdiralno.

Mnogi prebivalci sploh niso bili strankarsko opredeljeni in so zato sodelovali pri enem ali drugem društvu.

Dramska dela so uprizarjali tudi:
– Gasilsko društvo – spevoigro Rodoljub iz Amerike,
– Društvo »Boj« – igro s petjem Zlati grad,
– Zveza bojevnikov – igro s petjem A njega ni,
– Pevsko in glasbeno društvo Probuda – Srenja in Davek na samce,
– Glasbeno društvo Sloga – Kovačev študent, Spi moja deklica, Bucek v strahu.